S pokončno držo je postala naša hrbtenica ena najbolj obremenjenih struktur v našem telesu in s tem podvržena raznim spremembam. Skozi leta, smo ljudje vzpostavili precej monoton življenjski slog, v katerem prevladujejo statični sedeči položaji, monotoni ter ponavljajoči se gibi in enostranske obremenitve hrbta, ki lahko privedejo do nepravilnih telesnih drž.
Ena od posledic teh dejavnikov so lahko tudi skolioze.
VRSTE SKOLIOZ
Skolioza je deformacija hrbtenice v čelni ravnini. Poznamo več vrst skolioz, ki jih lahko delimo na strukturne in nestrukturne skolioze. Strukturne skolioze nastanejo zaradi prirojenih motenj v razvoju vretenc, trajnih motenj v posturalni aktivnosti ali zaradi drugih bolezenskih procesov, ki se odvijajo na vretencih oziroma spodnjih strukturah. Gre za nepopravljive deformacije, prisotne v vseh treh ravninah, zato skoliozo imenujemo 3-D deformacijo hrbtenice.
Obstaja veliko vrst strukturnih skolioz, za nas bodo najbolj pomembne idiopatske skolioze, ki so najpogostejše, saj predstavljajo kar 90% vseh strukturnih skolioz. Vzrok idiopatskih skolioz po imenu sodeč je še vedno neznan, značilno za njih je, da se pojavljajo znotraj družin, vendar jasne genetske podlage zanje ni Brecelj, J. (2000). Diagnoza skolioze. V: Publikacija. Skolioze, endoproteze velikih sklepov. 18. Ortopedski dnevi, Ortopedska klinika, klinični center Ljubljana(1)
Skolioze pa niso vedno posledica strukturnih nepravilnosti hrbtenice temveč lahko nastanejo zaradi začasnih motenj v hrbtnih mišicah, ki vzdržujejo normalno držo, bodisi zaradi neenake dolžine okončin ali fiksiranih kontraktur v kolku.
Te skolioze imenujemo funkcionalne ali nestrukturne skolioze za katere je značilno, da niso prave skolioze, saj ne vključujejo rotacije vretenc in izginejo v ležečem položaju, predklonu ali odklonu v smeri izbočenja krivine in so popravljive, če odpravimo njihov vzrok “Srakar, F.(1994). Ortopedija. Učbenik Žalec”.
DIAGNOSTIKA
Obstaja več diagnostičnih postopkov oziroma testov, s katerimi ugotavljamo prisotnost skolioze. Najpogosteje uporabljen je Adamsov test predklona. Pri tem testu preiskovanec izvede predklon iz stoječega položaja, pri čemer ohranja sproščenost vratu, ramenskega obroča in trupa. Preiskovalec stoji za njim in z opazovanjem oboda hrbta ugotavlja prisotnost lateralnih asimetrij prsnega koša. Resnost skolioze običajno nadalje določamo s pomočjo rentgenskega posnetka in drugih slikovnih preiskovalnih metod.
Na rentgenskem posnetku merimo skolioze z meritvijo po Cobbu. Ta kljub temu, da ne opisuje 3D geometrije hrbtenice, še vedno velja za standardno klinično uporabno metodo. Pri določanju krivine najprej določimo zgornje in spodnje vretence, ki še pripadata tej ravnini. Nato potegnemo črti po zgornji ploskvi zgornjega in spodnji ploskvi spodnjega vretenca in pravokotnici na tej daljici. Ostri kot med tem dvema črtama imenujemo Cobbov kot (3).
ZDRAVLJENJE
Skolioze lahko zdravimo konzervativno ali operativno. Pomembno je vedeti, da skolioze običajno spontano napredujejo, predvsem ko gre za večje krivine. Ko so skolioze še v začetnem stanju, kar pomeni, da ne presegajo 20° po Cobbu, jih zdravimo konzervativno. Pri konzervativnem zdravljenju pacienta opazujemo v časovnih intervalih (običajno 4–12 mesecev), če skolioza napreduje, naredimo rentgenski posnetek, predpišemo specifične vaje za skoliozo in če je potrebno zdravimo z ortozami (stezniki).
V primeru hudega poslabšanja krivine skolioze zdravimo operativno, vendar se skušamo tej metodi izogibati, saj omejimo gibljivost hrbtenice za celo življenje, kar privede do različnih omejitev pacienta: na primer v osnovni gibljivosti hrbtenice zaradi izravnanih naravnih krivin hrbtenice – onemogočen normalen predklon, asimetrija obhrbteničnih mišic, …
ZAPLETI
Načeloma manjše skolioze (10°) ne povzročajo težav, pacienti lahko navajajo bolečine v predelu, kjer je krivina največja. Ko pa skolioze presežejo 40°, krivina lahko vpliva na respiratorne funkcije, kot tudi na srce. Zavedati se moramo, da idiopatske skolioze zaradi svoje 3-D narave tudi rotirajo vretenca, kar povzroči tudi rotacijo prsnega koša, ramenskega obroča, medenica,… Pri takih skoliozah je edina rešitev operacija.
VZROKI NASTANKA?
Kljub temu, da točen vzrok nastanka idiopatske skolioze ni znan, raziskovalci vseeno povezujejo idiopatsko skoliozo z določenimi dejavniki. Od motenj v sintezi melatonina (4), neravnovesju centralnih otolitov – ravnotežni kamenčki v ravnotežnem organu (5), asimetrije posteljice senzoričnih celic v notranjem ušesu [tooltip hint=”Hain, T. C., Yoo, H., Rudisill, H. & Tanaka-Cameron, A. (2006). Vemp testing in bilateral vestibular loss. Poster at ANA annual meeting, Chicago Oct 9″](6)[/tooltip]), do poškodb možganskega debla (7), vendar nobena ni 100% potrjena. Lahko pa, na podlagi različnih mnenj in raziskav predvidevamo, da gre za multifaktorialni izvor, kamor prištevamo neskladja v razvoju hrbtenice in trupa med avtonomnim in somatskim živčnim sistemom.
REŠITVE?
Ko raziskujemo konzervativno zdravljenje skolioze bomo največkrat naleteli na naslednje konzervativne metode zdravljenja:
SCHROTH METODA
Schorth metoda je poimenovana po Katharini Schroth, ki je tudi sama trpela za skoliozo in je po letih nošenja steznika, sama razvila bolj funkcionalni pristop zdravljenja. Metoda je sestavljena iz senzomotoričnih, posturalnih in dihalnih vaj, ki usmerjajo k bolj simetrični posturalni poravnani, statičnemu in dinamičnemu posturalnemu nadzoru ter stabilnosti hrbtenice (7).
Metoda sloni na izometričnih ter ostalih vajah za krepitev ali podaljšanje asimetričnih mišic. Fokus metode je poprava skoliotične drže, dihalni vzorci ter zrcalni nadzor. Pacienti se sami naučijo popravka drže z uporabo mehanizma senzomotorične povratne informacije in popravljalnih dihalnih vzorcev oz. “rotacijskega dihanja”.
Namen dihalnih vzorcev je, da vdihnjeni zrak usmerimo v konkavno področje prsnega koša, rebra pa mobiliziramo s kontrakcijo konveksnih področij trupa (8).
Če povzamemo, pacienti se s pomočjo terapevta sami naučijo »postaviti« in kontrolirati pravilno držo, s čimer telo učijo normalne, simetrične postavitve in z dihanjem “odpirajo” nasprotno stran krivine.
SEAS METODA
Ali originalno Scientific Exercise Approach to Scoliosis – SEAS je najbolj znan italijanski pristop k zdravljenju skolioz. Najpomembnejši cilji SEAS-a so aktivna samo-poprava hrbtenice v treh prostorskih ravninah, izboljšanje mišične stabilizacije hrbtenice, razvoj ravnotežnostnih odzivov in živčno-mišična povezava (9). Namen je predvsem ozavestiti pacienta, da bo izvajal aktivno samo-popravo drže tudi čez dan, med opravljanjem dejavnosti vsakdanjega življenja.
To pa se zgodi, če pacient razvije refleksni odziv drže – preko vaj, pacient sam nauči telo s propriocepcijo samo-poravnave.
SEAS vaje sledijo trem načelom:
- Samo-poprava drže in vzdrževanje pravilnega položaja hrbtenice v mirovanju. Pri samo-popravi vedno usmerjamo telo nasprotno od skoliotične krivine. Izvede se v različnih položajih telesa, ki so jim nato dodane še motnje (premiki, motnje ravnotežja,..).
- Izboljšanje dinamične stabilnosti drže med gibanjem.
- Izboljšanje slabosti odkritih med začetnim testiranjem, kjer na podlagi testiranja izberemo najprimernejše vaje za izboljšanje stabilnosti ter ravnotežja.
Tudi ta metoda sloni na samo-popravi drže, kjer pacient na začetku izvaja vaje pred ogledalom, s čimer dobiva vidno informacijo. Po nekaj mesecih pa spremembe drže zaznava večinoma preko proprioceptivnih informacij.
DOBOSIEWICZ METODA – DOBOMED
Tudi ta metoda temelji na tri-dimenzionalnem samo-popravljanju drže. Večji poudarek daje na mobilizacijo ter korekcijo skoliotične krivine skupaj s kifozo prsne hrbtenice, ki je pogosto prisotna pri pacientih s skoliozo. Vaje se večinoma izvajajo v zaprti kinetični verigi (zaprta kinetična veriga predstavlja vaje, kjer so distalni deli telesa (roka ali noga) fiksni in se ne premikajo, kot na primer pri počepu, kjer so stopala stalno v stiku s tlemi), kjer razvijamo simetrično postavitev medenice ter ramenskega obroča z aktivno stabilizacijo. Vaje, ki prav tako vključujejo dihalne vzorce vodijo rotacijo prsne hrbtenice v obratni smeri, čemur sledijo vaje za mišice, s katerimi dosežemo aktivno stabilizacijo trupa in vzdržljivost (10
Po prebiranju raziskav, kjer so metode proučevali v praksi ugotovimo, da so intervencije uspešne in se skoliotične krivine zmanjšajo praktično pri vseh pacientih. Vse raziskave pa imajo skupno eno stvar. Po končanih intervencijah se je skoraj vsem pacientom skoliotična krivina zopet poslabšala, kar nakazuje na progresivno naravo skolioze in potrebo po redni aktivnosti pacienta.
Res pa je, da hitreje kot skoliozo odkrijemo, hitreje lahko ukrepamo, manjša je verjetnost slabšanja in zapletov.
V kolikor potrebuješ pomoč pri odpravi katerekoli izmed težav s hrbtenico (hernije, skolioza…), izpolni spodnji vprašalnik in prejel/a boš brezplačen nasvet.